Slobodan Pejić je bil bosanski slikar in kipar, ki je večino svojega življenja preživel v Sloveniji. Rodil se je leta 1944, v vasici Balatun, v bližini Bijeljine, v BIH. Posebne zasluge za to, da se je razvil kot umetnik in da se je iz njega izoblikoval imeniten kipar, gredo avstrijskemu slikarju češkega rodu, Karlu Matzeku.
Ta je že v mladem Pejiću odkril izreden talent in postal njegov osebni mentor in učitelj, privzgojil pa mu je tudi posebno spoštovanje do sakralne umetnosti, saj sta mentor in učenec skupaj poslikala precej cerkva in samostanov v Bosni (vsaj štiri) in Slavoniji (eno). Ta projekt je pozneje Pejić nadaljeval tudi sam. Razen Matzeka, so na Pejićeva ustvarjanja vplivali tudi reka Drina in književna dela bosanskega pesnika Mehmedalije Maka Dizdarja.
Matzek se je celo poročil s Slobodanovo materjo in je dejansko bil edini oče, ki ga je Slobodan poznal. Leta 1958, pa se je Matzek preselil v Avstralijo, prav v času, ko je Slobodan končal osnovno šolo. Srednjo šolo je končal v Bosni, študiral pa je v Beogradu. Po zaključku študija se je sprva preselil v Nemčijo, nato pa v Ljubljano, kjer se je vpisal na študij novinarstva. V Ljubljani je živel do konca življenja in je mnoga leta delal kot posebni dopisnik tiskovne agencije Tanjug za Slovenijo.
V Sloveniji je najbolj znan po tem, da je leta 2000. Ljubljančanom podaril umetniško obdelani hrast, svoje delo pa je poimenoval Sožitje. Z bronom je obdelal »truplo« 300 let starega hrasta, ki je bil žrtev hudega neurja.
Razen v Sloveniji je ustvarjal in razstavljal tudi v drugih državah, predvsem v Bosni in Hercegovini, Hrvaški ter Srbiji. Njegove skulpture pa lahko najdemo tudi v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Avstraliji.
Hudo so ga prizadeli krvavi dogodki v Bosni v začetku 90-ih let, saj je v tej vojni izgubil veliko prijateljev. Tekom vojne je ustvaril zbirko slik posvečenih Mostarskemu »mostu«, zbirko pa je končal le en teden, preden je most bil uničen. Leta 2006 je zbolel za smrtonosno boleznijo. Tudi, ko je že bil hudo bolan, je Pejić razvijal prav posebno kiparsko tehniko, v kateri mu je uspelo, mesec dni pred smrtjo, dokončati tri skulpture. Umetnik je to tehniko poimenoval Veliki pok. Pred smrtjo je tudi napisal knjigo o svojem ustvarjanju, ki je bila izdana posthumno leta 2007, saj je Pejić preminil avgusta 2006.
Skulptura “Sožitje” v ljubljanskem parku Tivoli (FOTO Wikipedia prosta enciklopedija)
Skulptura “Pokončni človek”, Slobodana Pejića (FOTO Wikipedia prosta enciklopedija)
