Emil Korytko je bil poljski politični aktivist, rojen leta 1813. v Žežavi v Vzhodni Galiciji. Zaradi svojih revolucionarnih aktivnosti so ga avstrijske oblasti pregnale v Ljubljano leta 1836. Na Kranjskem je nato postal znan etnograf, filolog in prevajalec. V Ljubljani je živel vse do svoje zgodnje smrti leta 1839. Pokopan je na bežigrajskem pokopališču Navje.

Rodil se je v poljski plemiški družini, hodil je v jezuitsko gimnazijo, v Lvovu pa je študiral filozofijo in filologijo. Bil je član podtalne organizacije in skupaj s somišljeniki razdeljeval letake z revolucionarno vsebino, ki so jih tiskali v skrivnih tiskarnah. Zaradi teh dejavnosti so ga pregnali iz domovine skupaj z tovarišem Bogoslavom Horodynskim. Z Horodynskim sta v Ljubljani sprva bivala v Hotelu Malič, nato na Starem trgu, potem pa tudi v hiši (v bližini Krekovega trga) Blaža Crobatha, s katerim se je spoprijateljil. Poleg Crobatha se je kmalu spoprijateljil tudi z njegovo hčero Luizo Pesjakovo ter s drugimi intelektualci in vplivnimi osebami kot so Matija Čop in France Prešeren, ki naj bi mu pomagal pri učenju slovenščine, le ta pa naj bi mu v zameno dajal inštrukcije iz poljskega jezika. Sprva je v Ljubljani veliko časa preživel v palači Kazina, kjer je bral knjige in časopise v knjižnici ter se udeleževal večernjih plesov. Po par mesecih je postal z življenjem v Ljubljani nezadovoljen, kar je jasno razvidno iz pisem, ki jih je pošiljal staršem. Njegovo življenje v Ljubljani je bilo strogo nadzorovano, maja leta 1837 pa mu je bilo dovoljeno potovanje po drugih krajih Kranjske. Med drugim je obiskal tudi Postojno, Škofjo Loko, Sostro, želel si pa je tudi obiskati tudi mnoge druge kraje – predvsem Trst, za kar pa mu ni dovoljevalo finančno stanje. V Ljubljani se je seznanil z idejo ilirizma in postal zagovornik slovanske vzajemnosti. Bil je trdnega prepričanja, da si slovenščina (v svojih zapisih piše o kranjskem jeziku) zasluži ohranitev v knjižnjem jeziku. Poleg slovenščine, se je učil tudi hrvaščine, italijanščine in angleščine. Za slovensko kulturo je pomemben kot zbiralec slovenskih ljudskih pesmi. Sodeloval je tudi v beletrističnem časopisu Carniolia, kjer je med drugimi od deželnega guvernerja Schmidburga dobil dovoljenje za objavo dvanajstih slik kranjskih narodnih noš, ki so ohranjene še danes.

Zadnjih par mesecev je bival v palači Kazina. Konec decembra 1838 je nenadoma zbolel, ter umrl 31.01.1839. Policijsko poročilo pravi, da je umrl za “kataralno revmatično mrzlico”. Kmalu po Emilovem pogrebu je prišlo pismo z Dunaja, ki mu je prinašalo svobodo. Cesar mu je z odlokom z dne 10.01.1839 dovolil vrnitev v domače kraje. Prešeren je na njegov grob dal v kamen vklesati verze v nemščini, teden po smrti pa so se pri Blazniku že tiskale njegove narodne pesmi. Po Korytku je poimenovana Korytkova ulica v ljubljanskem naselju Vodmat.

grob korytka z prešernovimi verzi v nemščiniGrob Korytka z Prešernovimi verzi v nemščini (FOTO Wikipedia – prosta enciklopedija)

T3Korytkova ulica v ljubljanskem naselju Vodmat