Botanični vrt v Ljubljani na današnjem mestu deluje že od leta 1810. Zgrajen je bil v času Ilirskih provinc (Ljubljana je bilo glavno mesto), ko so naši kraji bili pod francosko administracijo v letih 1809 – 1813. V tem času je bil ustanovljen kot Vrt domovinske flore v okviru visoke šole (École Centrale).

Zasnoval ga je Franc Hladnik (1773-1844), ki je bil njegov prvi ravnatelj in hkrati predavatelj za naravoslovje in botaniko na že omenjeni šoli. Hladnik je za postavitev vrta izbiral med zemljiščem pri Tivoliju in prostorom ob Ižanski cesti. Odločil se je za lokacijo ob Ižanski cesti, verjetno zaradi možnosti širitve proti širokemu barju. Hladnik v pismu rektorju visokih šol (27. 12. 1810) navaja, da je bilo v septembru posajenih 447 linnéjevskih vrst. V inventarnem spisku za leto 1812 pa navaja že 766 domačih vrst, ki rastejo v vrtu. Na odprtje vrta je prišel celo sam maršal Marmont, guverner Ilirskih provinc in zasadil lipo, ki kraljuje v drevesnem delu vrta še danes.

Po obnovitvi avstrijske oblasti, leta 1813, je botanični vrt nadaljeval delovati, predvsem zaradi Hladnikovih poznanstev z avstrijskimi botaniki. Deloval je kot srednješolska ustanova in se razvil v središče botaničnih raziskav na tedanjem Kranjskem. Po letu 1822 so ga povečali za približno 16 arov in ogradili. Hladnik je v vrtu deloval do leta 1834. Leta 1867, je vodstvo prevzel Valentin Konšek, ki je vrt preusmeril v vzgojo sadnih dreves, kar je drastično zmanjšalo število rastlinskih vrst. Leta 1886 je vodenje prevzel Alfonz Pavlin in v vrtu naštel samo še 312 rastlinskih vrst, to številko pa je s pomočjo izmenjav med vrtovi do leta 1910 povečal na 6412 rastlinskih vrst. Pavlin je v botaničnem vrtu deloval vse do leta 1931. Z ustanovitvijo Ljubljanske univerze (1919) je vrt že leta 1920 prišel pod njeno okrilje, kjer deluje še danes v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete.

Po drugi svetovni vojni, leta 1946, je vrt v času vodstva Jožeta Lazarja, doživel povečanje na 2,35 ha in v letu 1955 dobil prvi rastlinjak. Njegovo delo je nadaljeval Vinko Strgar (1967 –1992). Zaradi širitve ceste se je površina vrta pozneje zmanjšala na 2 ha. Prišlo je do odločitev o ureditvi novega vrta v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta, ki pa žal še vedno ni uresničena. Z letom 1991 je bil obstoječi vrt zavarovan kot spomenik oblikovane narave na lokalni ravni, leta 2008 pa je dobil status spomenika državnega pomena. Velja za najstarejši botanični vrt v jugovzhodnem delu Evrope. Botanični vrt je svojo 200-to letnico dočakal tam, kjer so leta 1810 zasadili prve rastline. Danes je na 2 hektarjih površine zasajenih več kot 4500 rastlinskih vrst (domačih in tujih), podvrst in oblik. V več kot 200. letni zgodovini je vrt vodilo 9 oseb, trenutni vodja pa je Jože Bavcon, ki je vodenje prevzel leta 1995.

Vsebinske enote v vrtu
– Arboretum je največji del v najstarejšem delu vrta; zasajen je z različnimi predstavniki dreves in grmovnic.
– Rastlinski sistem predstavljajo grede v osrednjem delu vrta, kjer so rastline razvrščene po sorodstvenih merilih. Tu je predstavljeno okoli 80 različnih družin, ki so zastopane z različnim številom rodov.
– Bazeni z vodnimi in močvirnimi rastlinami in bajer/ribnik zasedajo predvsem močvirske in vodne rastline.
– Skalnjak je poraščen z rastlinami iz gorskih predelov in Krasa. Rastline so razporejene glede na različne ekološko-geografske skupine.
– Tropski rastlinjak naseljuje predstavnike tropskih rastlinskih vrst, ki potrebujejo večjo zračno vlago in enakomerne temperaturne razmere čez vse leto.
– Sredozemske rastline izhajajo iz različnih koncev sveta. Zasajene v velikih loncih in poleti razstavljene po vrtu, pozimi pa prezimujejo v rastlinjaku.
– Tematski vrt zajema različne skupine rastlin glede na njihovo uporabo: zdravilne, strupene, industrijske…
– Gojitveni del sestavljajo grede za vzgojo in množenje rastlin, namenjenih za zasaditev v različnih delih vrta, obenem pa je tudi prostor za raziskovalno delo.

Botanični vrt (FOTO Wikipedia prosta enciklopedija)